MONTESSORI PEDAGOGIKA

 

 

 

 

 

Osnove Montessori pedagogike

 

Montessori pedagogika temelji na izhodišču mišljenja o tem, kdo so otroci. Kot filozofija poudarja edinstveno individualnost/enkratnost vsakega posameznega otroka in posledično odvrača od primerjanja z normami in s standardi, kot to počnejo tradicionalni pedagoški sistemi. Namesto tega Montessori metoda zagovarja mišljenje, da morajo biti otroci svobodni, da lahko uspejo in se učijo brez omejitev ali kritike.

 

 

Kot pedagoški pristop se Montessori metoda osredotoča na potrebe, talente in individualnost vsakega otroka. Otroci se namreč najbolje učijo, če poslušajo samega sebe. Potrebno je torej samo spodbuditi otrokovo naravno veselje do učenja, ki je prirojeno vsakemu otroku. Če je pravilno vodeno in gojeno, otrok zraste v osebo, ki ima začrtan namen in jasno smer v življenju.

 

Nadaljnje pomembne lastnosti, ki jih poudarja Montessori metoda, sta samozavest in neodvisnost. Slednja se spodbuja tako, da se otroka poučuje praktične spretnosti, kot tudi s tem, da se otroku omogoči, da ima kontrolo nad lastnim učenjem. Otrok namreč sam kontrolira hitrost, vsebino in ponavljanje lekcij neodvisno od ostalega razreda in učitelja. Predšolski otroci, ki delajo po Montessori metodi, se tako naučijo vsakdanjih spretnosti, kot na primer kako se sam obleči, pomagajo kuhati, pospravijo igrače in obleke ter na splošno aktivno sodelujejo doma, v šoli in okolici. Montessori pedagogika v osnovni šoli spodbuja več timskega dela, vendar še vedno temelji na posamezniku kot vodniku in varuhu lastnega intelektualnega razvoja.

 

Montessori metoda

 

 

Montessori metoda je hkrati filozofija otrokovega razvoja in razlog za njegovo usmerjanje. Temelji na otrokovih razvojnih potrebah, in sicer svobodi v okviru postavljenih meja kot tudi skrbno pripravljenem okolju, preko katerega se otrok srečuje z materiali in pridobiva izkušnje. S tem otrok razvija sposobnosti in spretnosti. Metoda je zasnovana tako, da izkoristi otrokovo naravno željo po učenju in njegovo edinstveno sposobnost razvoja zmogljivosti. Metoda zastopa stališče, da otrok potrebuje odrasle, da mu prikažejo možnosti v življenju, medtem ko mora otrok sam sprejeti odločitve glede uporabe teh možnosti. Bistvo je, da metoda predstavlja predvsem učenje za življenje, saj ustvarja okolje, ki spodbuja izpolnitev najvišjega potenciala otrok, tako čustvenega, duhovnega, fizičnega kot intelektualnega. Metoda v polnosti vključuje notranjo motivacijo, samodisciplino, samospoznavanje – izjemno sposobnost otrok, da sami razvijajo svoje lastne zmožnosti, samostojnost, sistematičen pristop do reševanja težav, pridobivanja znanja in veščin ter omogoča veselje do učenja.

 

Na prvi pogled Montessori metodo ob umirjenosti otrok in individualnemu pristopu prepoznamo tudi po tem, da se otroci sami od sebe s pomočjo ponujenega materiala naučijo pisanja, branja in računanja že v predšolskem obdobju.

 

Montessori metoda temelji na naslednjih ugotovitvah:

 

  • Otroke moramo spoštovati kot drugačne od odraslih in kot posameznike, ki se med seboj razlikujejo. Otrok ima nenavadno občutljivost in duševne zmožnosti za učenje iz okolice, ki so drugačne od odraslega tako po kakovosti kakor kapaciteti.
  • Prvih šest let otrokovega življenja je najbolj pomembnih za razvoj. Nezavedno učenje se postopoma spreminja v zavedno.
  • Otrok ima globoko ljubezen in potrebo po smiselnem delu. Vendar otroci ne delajo tako kot odrasli; zato da bi delo zaključili ali zaradi dobička, marveč zaradi dejavnosti same. In ta dejavnost je tista, s katero doseže zanj najbolj pomemben cilj: razvoj samega sebe – svojih duševnih, telesnih in duhovnih zmožnosti.

 

 

Glavne značilnosti Montessori pedagogike so:

 

  • Celovit pristop k otroku – Primarni cilj Montessori programa je pomagati otroku, da doseže svoj poln potencial na vseh področjih življenja. Aktivnosti v okviru Montessori metode spodbujajo razvoj socialnih veščin, čustveno rast in fizično koordinacijo, predstavljajo pa tudi kognitivno pripravo za prihodnje intelektualne podvige. Celovit pristop omogoča otroku, da uživa v učenju in krepi samozavest.
  • Pripravljeno okolje – Da bi se otrok učil z notranjo motivacijo, mu mora biti vse celotno okolje (prostor, materiali in socialno okolje) v podporo. Učitelj zagotovi vse potrebno, vključno z varnim in pozitivnim okoljem, saj je ena temeljinih ugotovitev, da otroci v skrbno pripravljenem okolju delajo z vedno večjo zbranostjo in notranjim nadzorom. Takšno okolje otroku omogoča, da z veseljem poskuša nove stvari in da razvija občutek za druge na naraven in neprisiljen način.
  • Montessori materiali – Didaktične pripomočke je oblikovala dr. Maria Montessori, in sicer na podlagi opazovanja otrok, ki so se stalno vračali k stvarem v katerih so uživali. Materiali so multisenzorni (omogočajo razvoj vseh čutov: vida, sluha, tipa, gibanja …). Omogočajo postopno učenje in dovoljujejo otroku, da sam preveri in popravi napake. Tako razvijajo mišljenje, pozornost, koordinacijo, samostojnost, občutek za red, socializacijo …

 

Cilji Montessori pedagogike so:

 

  • spodbujanje samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti,
  • spodbujanje navdušenja za učenje,
  • sistematičen pristop k reševanju težav in pridobivanju »akademskih« spretnosti.

 

Montessori materiali

 

Maria Montessori svojih pripomočkov, ki jih da na voljo otroku, ne imenuje igrače, ampak material. Beseda material je sestavljena iz dveh besed: mater in materia. Mater pomeni mati. Material je materinski, je obrnjen k človeku, obogati življenje, je vreden ljubezni, ima lastno nežnost in je jasen in enoznačen. Materia pomeni snov. Vsak material otrok lahko zaznava po več čutnih kanalih: s sluhom, vidom, tipom, gibanjem, …

 

 

Materiali niso bili izbrani naključno. Nastali so na podlagi dolgoletnih izkušenj in opazovanj otrok. Njihov namen je:

 

  • urjenje opazovanja;
  • klasificiranje različnih lastnosti;
  • so ključ k usmerjenemu raziskovanju;
  • razkrijejo svet tako, da lahko opazi več stvari v večjem obsegu in podrobnostih.

 

Vsak material je namenjen za dosego enega cilja (izolacija težavnosti), ima vgrajeno kontrolo napake (otrok sam ugotovi, če je ravnal pravilno), povezan je z dejavnostjo in je pregleden.

 

Materiali so položeni na police, se ponujajo in ne vsiljujejo - opogumljajo otroka za izziv. Vsak material ima svoje stalno mesto. Otrok ve, kje bo določen material našel in kam ga mora odložiti. Tak način mu zagotavlja varnost in red. Pri Montessori metodi namreč velja pravilo »za vsako stvar svoje mesto in vsaka stvar na svoje mesto«. V pripravljenem okolju najdejo svoje mesto samo stvari, ki imajo svoj namen in služijo razvoju. Nizke omare in police izvirajo iz prvih spoznanj Marie Montessori v Hiši otrok, da otroci raje sami pospravijo stvari za seboj, kakor da bi jih dali učiteljici, da jih ona pospravi. Montessorijeva je trdila, da je to posledica otrokove notranje potrebe po redu.

 

Sprva so okolje opremljali tako, da je bilo v njem vsega po malem. Otroci so si izbrali tisto, kar jim je bilo najbolj všeč. Materialov, ki jih otroci niso nikoli izbrali, danes ni več v okviru Montessori metode, saj so bili opuščeni. Vsi materiali, ki se danes uporabljajo v Montessori šolah, so rezultat otroškega izbora po vsem svetu, pri čemer so otroci vplivali tudi na izbiro oblike in intenzivnosti barv.

 

V Montessori šolah je mogoče najti samo en primerek vsakega materiala. Razlogi za to so:

 

  • Otrok se tako spontano nauči socialnih veščin. Če se že nekdo igra z nekim materialom bo drugi otrok, ki bi se tudi želel igrati, z njim počakal, da bo material spet na voljo. Nauči se spoštovati delo drugih. To stori, ker je to svet njegove vsakodnevne izkušnje in ne zato, ker bi mu to kdo zapovedal.
  • Material je dragocen.
  • Otroci tako ne morejo tekmovati med seboj. Vsak dela nekaj drugega. Če ni primerjave, vsak otrok spozna , da je nekaj vreden, postane zadovoljen, notranje samozavesten, neodvisen od potrditev iz okolja. Otrok se uči, da ne dela zaradi konkurence. Maria Montessori: »Vsak človek je dragocen, ne glede na dosežek.

 

Biografija Marie Montessori

 

Maria Montessori se je rodila leta 1870 v Chiaravalleu, majhnem mestecu v vzhodni Italiji. Bila je prva ženska v Italiji, ki je prejela diplomo iz medicine. Najprej se je kot zdravnica začela ukvarjati z duševnimi bolniki in z otroki s posebnimi potrebami. Njen naslednji korak je bil študij pedagogike, psihologije in antropologije.

 

Imela je močno željo pomagati otrokom. Tako je v najrevnejši četrti Rima, San Lorenzu, leta 1907 ustanovila Casa dei Bambini - Hišo otrok. Njena šola je bila tako uspešna, da so jo kmalu prosili, naj ustanovi še eno.

 

Njena pedagogika, ki jo je sicer razvila pri delu z otroki s posebnimi potrebami, pa je po ugotovitvah, da velja za vse otroke, usvojila svet. Ugotovitve Marie Montessori so imele vpliv na izobraževanje na splošno in tudi na naše razumevanje otrok in njihovega učenja in razvoja. Spremembe, ki jih je uvedla Maria Montessori, so pomenile začetek pomembnega napredka v izobraževanju po vsem svetu, prav tako pa tudi drugačnega gledanja odraslih na otroka in drugačnega ravnanja z njim. Bila je nominirana za Nobelovo nagrado, njeno podobo smo lahko videli tudi na bankovcu za tisoč lir.